Samogovor (30-11-2009)

Pomirim se šele, ko se presežem. To ni dobro. Mogoče dobro že, ni pa najboljše. Tudi najboljše ni, imam pa vsaj strategijo, kako se umiriti. Vsaj nekaj šteje in to ni samo nekaj. Vendar vseeno ni najbolj učinkovito. Pravzaprav mi kar precej komplicira navadno življenje triindvajsetletnika, ki je natlačen s tesnobo, občutki praznine - me polni in prazni, z nesigurnostjo in težko zaupljivostjo do današnjega sveta in sveta, ki ga bomo živeli jutri. Jutra so nasploh redkokdaj moja. Težko sprejmem še en dan. Jutra so zmeraj ista. Zgodi se na isti način - moraš vstat. Ponoči ne bi zaspal, zjutraj pa se ne bi budil. Morda je v meni še neprerasel adolescentnik, upornik, ki šele zdaj prihaja v svet in preizkuša moč, kako bi lahko spremenil svet, samo da ne bi bilo treba spreminjati samega sebe. O jeba. Vse skupaj je ena velika zmeda. Nihče nam ne more pomagati. Do smisla se mora dokopati vsak sam, pa če se plazi po tleh in požira blato. Seveda pa lahko vse skupaj takoj končaš, se vržeš med množico in se sprostiš plavajoč v enoumju tistih, ki najbolj vedo, kaj pomeni živeti, kako živeti in kateri je pravilen način, da živiš dostojno, odraslemu zrelo življenje. Odločil sem se, da bom imel pogon na blato. Včasih direkt paše med zobmi. In tista zrnca peska, ki ti ostajajo še dneve v dlesni. Občutek je lahko enkraten, a lahko je tudi drugače. Nikoli ne veš, kdaj je pravi trenutek. Zdi se mi, da največ, kar lahko storiš je, da tvegaš. Tako imaš še največ možnosti, da ti vendarle uspe prilezti na kopno. Vsi ostali se utopijo. Potrebno je iti do konca. Če ne izplavaš, prej ali slej omagaš. Ni pomembno, kako dobre zamahe si delal pred tem. Važno je, da prideš na suho. Jaz kopnega še nisem dosegel. Čeprav imam težave z vidom na daleč, včasih vseeno, pa ne vem razložiti kako je to mogoče, zagledam nekaj podobnega peščeni brežini. Seveda ne za dolgo. VSe skupaj traja zgolj trenutek ali dva. Le toliko, da me življenje pusti v dvomu med tem, ali blodim ali pa sem morda le na pravi poti. Ne vem in ne bom vedel, dokler se ne bom dovolj približal ali pa tudi ne. Moram naprej. Čakanje ne pride v poštev. A naj čakam Godota? Menda je sreča na strani pogumnih. O tistih, ki s pogumom poginejo, o tem ne govorimo. O njih govorimo, da so živeli z življenjsko močjo, inspiracijo, z odločnostjo in vizijo po doseganju več kot zmore življenje. Morda so tudi oni želeli samo presegati samega sebe. Morda so samo iskali pomiritev. Morda so bili obsojeni na to večno iskanje, ki se enkrat mora končati. Mora.

Samogovor (29-11-2009)

Hitro se izgubim. Morda je to ena izmed mojih šibkih točk. Ena izmed, vendar vseeno spada med bistvene zadeve, ki krojijo moje strategije preživetja. Ne izgubljam se v zunanjem, izgubljam se v notranjem svetu. Imam v navadi, da ko se potapljam, se potopim globoko. Površinske stvari me ne zanimajo. Privlačijo me globine. Rad zaidem tja, do kamor svetloba ne seže. To je tudi način, kako lahko pobegneš pred vso norišnico, ki se godi tam zunaj. A kot sem zapisal, to pomeni porast tveganja, da se bom spet izgubil. Ko si izgubljen, je najhuje, da ne veš, kje te čaka izhod: je to morda dol, gor, levo, desno in kje za božjo voljo je še resnično sploh dol in kje gor? Rado se zgodi, da nisi več siguren, če greš še globje ali pa se pravzaprav že dvigaš. To so hudi trenutki. Včasih ne vem, kako mi uspe izplavati. Pomembno v tem trenutku je samo to, da mi je do zdaj očitno uspelo. Zato upam, da bo jutri enako in pojutri tudi in tako naprej. Vsak dan posebej je bitka zase, sem nedavno rekel svoji mentorici, ko mi je postavila običajno vprašanje o tem, kako sem. To so bitke z notranjimi razsežnostmi, z vso kompleksnostjo, z vsem univerzumom, ki je zvrtan tudi skozi nas samih. Pridejo obdobja, ko ne morem izplavati. Takrat je težko. A težko je tudi, ko sem v plitvini, vsaj mislim, da je težko. Morda je navsezadnje zmeraj težko, toda težkost nas dela žive, ranljive, minljive in ravno zaradi minljivosti tudi enkratne in čudežne. Včasih imam tudi sam občutek, da sem dober in vredu, da sem na dobri poti in podobno. Včasih so moja občutja nasprotna in največkrat, res največkrat nekje nejasno in neopredeljeno vmes, med tema razsežnostima. Mislim, da je vsaka stvar tako kompleksna, da so je ne da opisati, ji določiti vedenje, naslednje reakcije, jo do potankosti proučiti in vse tiste domišljijske poteze, s katerimi si namišljeno delamo svet razumljiv. Svet sam ne bo nikoli razumljiv. Svet je preobsežen, d bi ga bilo moč razumeti. Morda je vse skupaj samo ena skrivnost, znotraj katere je več manjših skrivnosti in te so sestavljene iz nerazumljivega kompleksa še manjših skrivnosti in tako naprej in naprej. Bistvo je, da se nam bistvo ves čas izmika. Smešni smo v tem, da ne znamo odnehati in upamo še naprej, da bo morda jutri drugače. Bolj natančno - smešni smo v nenehnem upanju, da se bo jutri zgodil čudež razodetja. Paradoks je spet v tem, da je vse polno čudežev, mi pa jih ne zaznavamo, kajti uglasili smo se samo na tistega, ki ga ne moremo doživeti. Človek je bitje, ki ne more spoznati, da je svet nespoznaven. Ko to pišem in izjavljam, sem tudi sam ujet v poskus spoznavanja in razodetja. Sem torej tudi sam več istega, en kaplja poskusa več v oceanu poskusov. Ujet sem v kontekst, tako kot vsi ostali. Zato smo v bitu vsi enaki.

Samogovor (28-11-2009)

Vsa moja lepota, čudovite stvaritve in moč izvira ravno iz energije, ki jo dobivam črpajoč iz trpljenja. Bolečina je proces ustvarjanja biserov. Postopek je boleč, počasen, napetost skoraj nevzdržna. Največje premike sem sposoben delati s pomočjo bolečine, ki jo pretopim v nekaj spreminjajočega in silno močnega. Večkrat poletim na krilih nesreče in nese me daleč in čez mogočne ovire. Zato se nismo na svetu samo zato, da bi bili srečni. Tu smo, da pretvarjamo energijo. Človek je pretvornik z omejeno življenjsko dobo.

Mnogo pojavov se godi, ki jih ne razumemo in jih zavestno izključujemo. Vse polno je skrivnosti, ki se vsiljujejo v naš vsakdan, pa je vse skupaj preveč ogrožujoče, da bi to lahko sprejeli za sebe in za resničnost. Ne znamo z njimi ravnati, zato nam predstavlja grožnjo. Kajti vse, kar presega naš razum, je strašno za našo ekistenco. Potrebni smo si razlage, na ta način namreč delujemo.

V torek je umrla oseba, ki sem jo redno srečeval na nekih organiziranih dogodkih, leto za letom. Z njo sicer nisem imel poglobljenega odnosa, samo bežen stik. Vedel sem, kdo je ona in ona je vedela, kdo sem jaz. Pozdrav in taki odnosni rituali pa vmes malo prisilnega klepeta. Po resnici povedano mi je šla večkrat na živce. Zadnja leta sem našel strategijo, kako iz tega prisilnega odnosa, ki ga je potrebno vsake toliko zdržati in to mi je uspevalo tako, da sem jo jemal kot svojsko in ji puščal pravico do njene resničnosti, jaz pa sem živel svojo in se umikal v svoj svet. Kot sem rekel, nepričakovano je umrla v torek. Ta novica me je doletela šele v petek pozno popoldan. Naj dokončam pripoved in povem bistvo tega odstavka, ki ga želim deliti z vami. V četrtek sem se ponoči odpravil teč. Odpravil sem se na običajnih trinajst kilometrov teka. Zunaj se je že mračilo. Ne. Ne vem več, če govorim po resnici. Mogoče celo, da se mi je to dogajalo v teku pred njeno smrtjo. Poanta je, da sem jo videl med svojim tekom, srečal sem se z njo, tekel sem mimo nje, vendar je zaradi teme nisem mogel zagotovo spoznati. Vem pa, da me je popolnoma pretreslo in mi ni šlo v račun, kako se lahko špancira ob tem času na tem kraju (15 km stran od svojega kraja). Pozdravil sem se ravno za vsak slučaj, čeprav se ni dalo razumsko obrazloćit in tudi glava mi je govorila, da je to nemogoče. Četudi sem jo zamenjal za neko drugo osebo, je toliko bolj fascinantno in morda celo na neki ravni, ker jo ne moremo razumeti, tudi srhljivo, da sem po tej teoriji, ki bi se naj zgodilo v petek (torek je umrla), pomislil na njo. Pritekel sem ji s hrbtne strani, prepoznal frizuro in postavo. Skoraj pozabil sem na to. Danes, ko sem se peljal mimo točke na pločniku, kjer se mi je to pripetilo, se mi je spomin vrnil in vsilil v zavest. Vse skupaj je spet nekaj, kar ne morem smatrati za naključje. Nekaj se dogaja, povem vam in lahko vam naštejem mnogo takih dogodkov, ki jih navadno nezavedno potisnemo iz zavesti, da ohranimo naš svet razumsko obrazložljiv in tako varen, ker poznamo vzročnoposledične odnose. Dragi moji, šezdaleč ni tako. Resnica je tam zunaj ali pa je resnica nekaj takega ali nemara celo Bog. Je tam nekje, nas presega, vendar ne moremo dobiti dokaza, da obstaja.