Samogovor (05-07-2009)

Na žalost veliko ljudi čaka na mojo napako. Moja napaka je lahko verjetno potencialni vir za marsikoga. Je možno napajališče. Zato bom odslej igral na bolj previdno karto. Delaj vse kot je treba, nič manj in nič več, pa ti nihče ne more nič. Hitro namreč lahko nasankam. Izkušnje me učijo, da so zunaj ljudje, ki čakajo na to priložnost kot plenilci na svoj plen, ki stopi napačen korak ali pa korak vztran od varne točke. To pomeni, da se od mene tudi pričakuje, da sem zmeraj previden, da ne izstopam, da sem poslušen, tiho in da marsikatero stvar raje potlačim, kot pa da sprožim vik in krik. Igral bom po pravilih, pa potem lahko skačete po jajcah, pa me ne bo mogoče zajebati. Vam že pokažem. Nekoč bom vrnil vse tisto, na tako prefinjen način, da bom presenetil na takšen način, da se bo tem škodoželjnim barabam nekoč zmešalo. Jaz samo čakam in si nabiram izkušnje. Zapisujem si vse in prišel bo čas, ko bom nedotakljiv. Vse to je brezveze, vse samo igra vlog, ki jih imamo za resnične, pomembne in nujne. Sami podpiramo ta sistem, hkrati pa zdihujemo nad krivicami, ki se nam dogajajo. Ma bejž bejž uboga gmajna. Loleki in praznoglavci. Toda če se želiš izogniti vsem udarcem, je najbolje, da si tiho in ubogaš, se med tem času na skrivaj pripravljaš in presenetiš ob pravem trenutku. Vse kar potrebujem, je potrpežljivost. Tudi moj čas bo prišel. In potem vsem tistim, ki prežijo na moje napake, bo vlak življenja odpeljal. In tam bom stal jaz, mogočen in nedotakljiv. In neusmiljen. Iz mene bo žarela moč, ki bo oslepela te strahopetce, ki zabadajo igle v moje telo, na slepo ciljajo moje točke bolečine, pa jim ne dam tega užitka. Pustite me v miru in vsi bomo lepo mirno in spokojno preživeli svoje življenje. Zaradi mene ni potrebno, da bi se naše konflikte poti križale, ker me to samo obremenjuje in nihče od nas ne more živeti spokojno, v čakanju na svojo izpolnitev. Ne želim si postati stroj za masovno uničenje. Včasih čutim, da me okoliščine predelujejo ravno v to in silijo, če želim iti naprej, kljub vsej represiji in nadzoru. Včasih razumem anarhijo, predvsem ob takih trenutkih kot so zdaj. A nevarnosti, ki jo prinaša, ni prijetno doživeti. Naši koraki so majhni, a lahko so ogromni in nosijo pomembne poteze za prihodnost. Ne morem si privoščiti, da bi z enim prenagljenim korakom si zaprl možnosti, pa čeprav bi to bila zgolj krivica več, ki jo (bom) občutil. Zato se raje vračam na preizkušeno taktiko, s katero premagam notranjo bolečino, pa četudi jo je potrebno potlačiti. Vse to zlagati na kompost in ko bo nastala rodovitna prst, takrat bo prišel moj čas, da pokažemo, iz kakšne kakovosti smo. Vse ob pravem času. Vsaj za zdaj še nisem dovolj močen. Zato mi ostaja le to, da počakam in si nabiram moči. Ne glede na vse, kar se mi in kar se mi še bo grdega dogajalo.

Samogovor (04-07-2009)

Za mano je intenzivni mesec. Danes, ko sem se spravil končno iz postelje, sem prvič po dolgem času spet začutil, da se zdaj res prično počitnice. Nikoli prej nisem čutil toliko svobode, kot sem jo danes opoldne, ko na svojem sporedu ni bilo več nič obvezujočega. Najprej me je spreletel čuden občutek in hitro sem pričel brskati po spominu, katera obveznost me priganja in potem, nenavadno občutil občutek olajšanja, da zdaj pa res ni več ničesar nujnega. Zdaj sem lahek kot pero. In potegnil sem črto po težkih mesecih dela. Od septembra pa do julija. Dolga pot, pomembna in uspešna, ki se je zaključila. 19. junija sem odpisal zadnji izpit, toda počitnice se še niso pričele. Pred menoj sta bila še dva pomembna tedna, ki ju je bilo potrebno preživeti, da sem se včakal težko prislužene počitnice, na katere v vseh teh mesecih sploh nisem mislil, niti jih ne pričakoval. Ker sem bil preobremenjen z drugim delom, na počitnice ni bilo časa misliti. Moj bioritem se je navadil izrednega stanja. Spal sem malo in ob vedno drugih urah. Pogosto sem spanec nadomeščal s popoldanskimi urami. Včasih sem zamenjal dan za noč in vseeno uspel suvereno zaključiti z vsemi temi zadevami. Srečen sem, da sem se včakal današnjega dne. Mnoge stvari so se odvijale same po sebi. Moj prispevek je bil pogosto samo vztrajanje, nič drugega. Včasih se zdi tako težko, toda če vzdržuješ svojo stabilnost v teh negotovih razmerah, na koncu uspeš ne glede na vse, kaj hudega se je dogajalo. Zmeraj pravim, da sem imel srečo. Res sem jo imel, ker sem se znašel s pogoji, ki so sami po sebi že nakazovali rešitev. Le zraven sem moral biti in pustiti, da se stvari odvijejo v svoji začrtani obliki. Pri tem so odigrali ključno vlogo prijatelji, ki jih imam kot sadike posejane po celi deželi. Ponosen sem na prehojeno pot in vem, da mi septembra več ne bo šlo v glavo, le kako smo zdržali ves ta proces.

Danes sem lahko prvič šel brez težkih misli na balkon in opazoval popoldansko ploho. Nič me ne obremenjuje, zdaj ostaja le še moj prispevek, da naredim vsemu temu konec. Teden, ki je pred menoj, bom posvetil svojim počitnicam. Brez planov, le življenje iz dneva v dan in opravljal tisto, kar me veseli. Moja jadrnica je zaplula v mirne vode. Spokojno in tiho, z ljudmi, ki jih imam rad in jih občudujem.

Samogovor (28-06-2009)

Vidim se, kako si pravim, da to je zdaj to. Zdaj sem tu, že dodobra stran od tistega, nazaj sam. Vse skupaj je bilo verjetno samo eno potovanje. Vem, da je zdaj vsak od nas nekje že nazaj v svojem svetu. Želim si, da bi vsak od vas vedel, da mislim o vas, da skušam začutiti, kaj doživljate zdaj tam nekje, stran od mojega življenja. Pred menoj je bojazen o surovosti tistega, kar bo od zdaj prihajalo. Pogrešam veliko ljudi. Počasi jih bom izgubljal iz življenja. Polzeli mi bodo kot pesek iz pesti. Sčasoma in potihem. Ne bom več zaznal niti tega, da jih z menoj več ni. In potem nekoč spet me bo nekaj spomnilo za nazaj. Spomnil se bom obraza ali imena in si bom postavil vprašanje, kdaj se je razmejitev zgodila.

Zdaj iščem veselje v vsakdanjih stvareh. Malo bolj si dovolim uživati v tistih zadevah, ki sem jih v prejšnjih mesecih lahko v občutno manjši meri. Končno si lahko dovolim, da nedeljsko popoldne poležim na kavču, ob vklopljenem televizorju na enem dokumentarcu in se čez dobro uro zalotim, da sem zadremuckal. In končno mi ni potrebno zaradi tega imeti slabe vesti. Všeč mi je, da sem se končno rešil natrpanih urnikov, hitenja in bitk s termini, četudi sem si jih postavljal v glavi.

Resnično potrebujem nekaj spontanih dni, ki jih bom lahko posvetil svoji stabilizaciji, da odvržem spet sidro. Da zasidram, pa čeprav in nedvomno samo kratkoročno. Te etape so izredno pomembne. Vem, da bom še šel naprej. Moje potovanje ne bo našlo konca. Na srečo ali na mojo žalost. Sem se pa naučil, da v življenju ni pomembna sreča. Pomembno je nekaj drugega, samo tega še ne znam poimenovati.

Rad opazujem ljudi, ko so na dveh tirih, na tistem, ki ga vozijo v sebi, in tistem, ko hkrati še upravljajo s tem zunanjim svetom, da socialna interakcija teče. Na teh obrazih se pojavlja nekaj čarobnega. Všeč mi je, ko ujamem te trenutke, prav posebne, ko jih ujamem na dveh tirih hkrati. To je potem res uglašenost, čeprav samo z moje strani. Takrat ne morem narediti čisto nič, četudi na drugi strani začutim veliko stisko. Takrat lahko računam samo na to, da je največ, kar lahko naredim to, da sem tam in da dam temu trenutku resničnost, da ne zbežim in da ohranim ta kontakt. V tem trenutku je nekaj skromnega, toda človeka čutiš, kot da bi dihal z njegovimi pljuči.

Nekoč sem se bal, da ne bom mogel ljubiti. Zdaj se tega ne bojim, čeprav sumim, da tega nisem zmožen. Preprosto tega se več ne bojim, pa ne zato, ker lahko ljubim, toda prav zaradi tega, ker se mi zdi, da je bila to nekoč samo egoistična potreba, ki sem jo potreboval, da sem lahko potešil svoj ego. Zato sem bil okupiran z mislijo, ali bom kdaj srečal koga... Morda sem se navadil na ta način življenja in ga začutil za svojega. Osamljenost pri meni ni več nekaj tistega, kar bi preganjal. Sprejemam to okoliščino ne kot tisto, ki izhaja iz mene, temveč kot okoliščino, iz katere izhajam jaz kot to, kar sem.

Nekoč tudi nisem prenesel tega občutka, da nisem imel nič oprijemljivega, s čimer bi lahko podkrepil in dokazoval svojo posebnost in enkratnost. To me je gnalo v skrajnosti in mazohizem. Spomnim se, da se je dogajalo že v osnovni šoli. Rabil sem, ker sem iskal odgovore na to, kdo sem. Pogosto te potem pot zanese mimo življenja. To je bilo potovanje okrog sveta brez zemljevidov. Menda sem že prišel okrog. Ne vem, kako, toda to potovanje se je zaključilo. Zdaj mi pa ta nič-posebnost ugaja in je postala moj cilj. Prizadevam si utopiti se v množici in se znebiti občutka samopomembnosti, ki je verjetno pomemben dejavnik pri vsem zlem, ki sem ga kot človek zmožen ustvariti.

Verjetno je tisto, o čemer so govorili veliki duhovni modreci blizu temu, da je mojstrstvo puščati za sabo čim manj sprememb. Torej delati ogromne premike, pa ostajati neviden. To sta dve že sami po sebi težavni nalogi. Obe hkrati pa od človeka zahtevata, da je brezgrajen.

M. Jacksonu

Danes se je pokazalo, kako izredno potrebno je doseči svojo smrt. Smrt največjim ljudem med nami pomeni prehod v večno življenje. Tukaj, v našem svetu nimajo kaj početi. Zatiramo jih, ne spoštujemo njihovega ustvarjanja, ne razumemo jih, živimo eden mimo drugega. Zato jim privoščim smrt, ker z njo pridobijo tisti status, ki ga tukaj nikoli ni mogoče doseči. Njihovo smrt si predstavljam kot raketo odrešenja, ki jih eksplodira med zvezde. Tako dosežejo svojo končno slavo in mir. Vesel sem za Jacksona, da je dosegel svoj mir, se odlepil od praznoumja množice, od vseh očitkov in čakajočih na njegov spodrsljaj. Zavist, ki nima meja, je za človeka, ki ostaja sam v tem, pravi pekel. Naš svet se ravna po zdravi pameti, to je moč množic, moč prebivalstva. Tu ni posluha za tiste, ki želijo nekaj sporočati svetu, ki gledajo na svet z drugačne perspektive, iz druge izhodiščne točke, z druge epistemologije. Naš svet je grozen, ker ga sestavljajo ljudje. Zmožni smo vsakršnega uničevalskega vedenja. Kaznujemo vse, kar je nekoliko v odstopanju od naših norm, ker se bojimo za svoj prenapihnjeni ego, da se bo moral zmanjšati.

Od njega bi se morali učiti, do zdaj se nismo, morda se bomo pričeli zdaj. Všeč mi je bil komentar, da se jerodil vsaj dvesto let prezgodaj. Točno to. Vsi veliki ljudje, vsi geniji prehitevajo čas in si zato podpišejo smrtno obsodbo. Presežejo naš vsakdanji svet, s tem pa se izločijo. Potem pa vse drugo potegne za sabo v katastrofalne razsežnosti. Genij mora umreti. Zemja je planet za majhne ljudi. Zapomnite si to. To se je dogajalo, se dogaja in se še bo dogajalo.

Meni najljubša Jacksonova umetnina, ki presega delo, ki se ga trudijo prakticirati radikalno/reformistično/antidiskriminatorno/antirasistično usmerjene socialne delavke, tukaj za njegov večen spomin in na spomin, da me je enkrat zaradi njega (v 4. razredu za rojstni dan) bilo tako strah, da sem komaj zaspal. Ob poslušanju tega me vedno znova strese, kocine pa mi gredo po konci. To je delo, ki me prešejka znova in znova: