Ne bojim se smrti

Smrti se ne bojim. Zato, ker se mi zdi, da v dosedanjem življenju, ki sem ga preživel, sem samo mešal drek. Če bi me zmanjkalo v tem trenutku, bi se malo govorilo o tem, da me več ni, pritekla bi katera solza, še posebej s strani domačih, toda ta bi se sčasoma posušila. Nič posebnega. Sam pri sebi vem, da sem iztiskal iz življenja največ, kar sem lahko in kolikor sem se čutil sposobnega. Vem, da sem dosegel marsikaj, več kot mnogo mojih vrstnikov, vendar tudi manj, kot moj povprečen vrstnik. Bil sem malo samosvoj, malo drugačen, pa vendar z istimi napakami kot vsi ostali. Šel sem se pravičnika, ki skrbi za pravice po moji meri in v istem koraku grešil norme, ki sem jih sam sproti zagovarjal in goreče varoval. Gradil sem si sanje in jih nevedno rušil. Bil sem dvoličnež. Govoril sem eno, počel pa nekaj čisto drugega. Niso me morali razumeti, ko pa niti sam sebe nisem razumel. Prijateljstva sem porabljal za to, da sem na sebi gradil dobro samopodobo. Uporabljal sem lepe besede, ki sem jih zlorabljam v svoj prid. Imel sem se za pametnega. Svet sem si ustvaril tako, da se je ta vrtel okrog mene in za mene. Zagrabil sem vsako roko, ki se mi je ponudila in jo zlorabil za svoj užitek. Nisem imel čuta za sočloveka. Bil sem egoist prve klase. Zmeraj sem tarnal nad svojimi težavami, nikoli pa resnično prisluhnil sočloveku. Druge sem uporabljal za poslušalce mojega godrnjanja. Goreče sem hrepenel po tem, da bi izstopal. Vse sem podredil temu cilju in pozabljal na ljudi, ki so bili ob meni, kljub temu, da se niso strinjali z mojo ideologijo. Svojo ideologijo sem vsiljeval drugim. Bil sem paranoičen. Moj prav je veljal več od tvojega. Poraza nisem znal prenesti. Vajen sem bil zmagovati. Zmaga mi je pomenila vse. Najboljše sem se počutil, ko sem drugega zagledal v še večjem dreku, kot sem bil v tistem trenutku sam. Takoj sem se počutil bolje, ko sem videl, da je nekdo v še večjem "sranju" (dobesedno). Natikal sem si maske in se pogosto delal nedolžnega. Kritiziral sem vse, kar je šlo mimo mene. Nikoli nisem resnično pogledal samega sebe. Dvigal sem roke nad drugimi, nikoli pa ne nad seboj. Jokal sem, pred drugimi pa se delal nepremagljivega. Bil sem nedostopen. Vsi so bili manj vredni. Jaz sem bil vse. Ponavadi sem dobil vse kar sem si zaželel. Edino pri ljubezni mi ni uspelo. Ker ljubezen ne igra po pravilih zadovoljevanja egoističnih potreb. Tu je potrebno nekaj več in tu me je zmeraj zmanjkalo. To mi je šlo najbolj na živce. Prvič sem se počutil resnično poraženega, toda ta poraz nisem mogel sprejeti kot signal, da moram spremeniti samega sebe. Lotil sem se druge strategije. Lažje mi je bilo, da sem pričel s spreminjanjem drugih ljudi. Osredotočal sem se na napake drugih in jih poudarjal. Če mi je kdo podržal ogledalo, sem ga razbil. Ostali so le koščki odslikajočega se stekla. Zmeraj sem trdil, da bi mi bilo lepše, če bi bil baraba, v resnici pa sem že živel življenje barabe. Drugi so bili sredstvo za dosego tistega, česar sem se loteval. Delal sem se, da diham z drugimi. Zmeraj pa sem dihal zgolj s samim seboj. Med ljudmi sem vnašal konflikte, da se mi ni bilo treba osredotočiti na konflikte, ki so se rojevali znotraj mene. Svoje napake sem projiciral na druge. Fokus pa usmeril na te delčke. Človeka nikoli nisem videl v njegovi moči. Drugi so zame bili spodletel poskus uspešnega življenja. Po svoje sem bil materialist uspeha. Nevoščljiv sem bil vsakomur, ki je dosegel nekaj, kjer sem jaz obupal. Nisem znal prenašati bremena življenja. Odgovornost za svoje življenje sem prelagal na bližnje. Pustil sem se, da so me drugi razvajali. Druge sem želel učiti, kaj pomeni življenje. Zaklel sem vsakega boga, sebe pa povzdigal med božanstva. Sanjal sem o tem, da o meni govorijo v najlepši luči, da me hvalijo na vsakem koraku. To mi je pomenil vse, ker je to zame pomenilo potrditev, da kar počnem, je dobro. Sam sem določal, kaj pomeni dobro. Živel sem zgolj po svojih smernicah in zanikal poti, ki so jih ubirali drugi. Zdaj ne hrepenim ne po smrti, ne po življenju. Če pa zdaj umrem, sem svoje življenje in življenje drugih koristil za svojo korist. Nisem zmožen izreči opravičila. Ne zmorem se opravičiti. To pomeni, da še nisem pripravljen na spremembe. Še zmeraj bi ohranil to, kar sem gojil do sedaj. Nisem vreden vaših solza. Ne jočite za menoj. Nisem vreden spodobnega pokopa. Zaslužim si zgolj pljuvanje. Zato ne joči za menoj. Nisem te imel rad.