Šteje samo desetka

Da sem strelec, sem že skoraj pozabil. V sedmem razredu osnovne šole (oktober 1999) sem pričel trenirati streljanje z zračno puško. Na sebe sem vlekel vse kar je količkaj povezano s policijo. Želel sem namreč postati policist. Od prvega letnika srednje šole (julij 2001) sem zadevo vzel malo bolj resno in se začel udeleževati tekmovanj na državni ravni. Kot mlajši mladinec in mladinec sem bil izredno perspektiven. Včlanjen sem v Strelsko društvo Koloman Flisar Tišina, ki sodi v Sloveniji že tradicionalno med najuspešnejše slovenske strelske ekipe glede rezultatov na športnih tekmovanjih. Ves čas treniram brez trenerja, z izjemo prvih dveh let, ko še nisem tekmoval. Imel sem celo status kategoriziranega športnika pri Olimpijskem komiteju Slovenije. V glavnem, zadevo sem se resno lotil in prišel kakor daleč se je pač dalo brez strokovnega vodstva. Študij mi je prekinil redne treninge, zato se zdaj lovim nekje v povprečju. Nekajkrat sem imel redno premisleke glede tega, ali je sploh vredno še vztrajati. Mislim, da sem bil eno trikrat pred tem, da bi popolnoma odnehal. Ponoči sem sanjal o tem, kako smo čakali na podelitev medalj in sem spet podoživel tisti prijeten stari občutek, ko veš, da si dober. Poletni čas je obdobje, ko se pričenjajo priprave na novo strelsko sezono. Jaz sem danes šel na prvi trening po tromesečnem premoru in tako odprl svojo 10. strelsko sezono. Naredil sem tudi nekaj fotografij, ki jih prilagam spodaj.