Doživetje z veliko začetnico

Za mano je uspešno zaključena preizkušnja, na katero sem se pripravljal nekaj mesecev z garanjem po cestah in poteh ter z odrekanjem pri hedonističnem življenju. V primerjavi z radenskim polmaratonom, ko je bila tisto prva resna preizkušnja, sem se na ljubljansko odpravil z dovolj samozavesti, ker vem, kako stvar poteka, kako se je potrebno obnašati in kak planirati tekmo. Pri teku na daljše proge je tisti tek, ko poči pištola in laufaš do cilja še najmanj. V ozadju so ure in ure, ki jih moraš posvetiti kondiciji, tehniki in tekaškim izkušnjam. Potem je tu še načrtno in pametno prehranjevanje nekaj dni pred tekmo, pa še počitek, ki nikakor ne sme izostati in je potrebno računati, da je zadnja noč bolj nemirna kot mirna... Potem ko pride veliki dan, moraš znati ohraniti hladno glavo, se soočiti s tremo in dvomi v sebe. Znati se moraš vzpodbuditi in motivirati, se ogreti na primerno temperaturo, v zadnjih urah pred startom še bolj načrtno poseč v svojo hrano, poskrbeti, da telo lahko deluje optimalno, poslušati svoje telo in biti pozoren na vsake signale, tudi najmanjše, ker se med dolgotrajnim naporom lahko zelo ojačajo in potem so tu večinoma nepremostljive težave. Največje spoštovanje pa imam pred izločanjem telesnih tekočin. Dva dni prej poskrbim, da se mi telo ne zapre na eni strani in na drugi, da ne dobim diarejo. Ker to je lahko potem konec vsemu delu, ki sem ga vložil v prejšnjih mesecih. V zadnjima dvema tednoma sem zanalaš popustil s treningi. Ugotovil sem že na lastni izkušnji, kako pomembno je, da je telo optimalno spočito in ni preforsirano. Vendar je spet potrebno paziti, da ne izgubiš specialne kondicije. V zadnjem tednu sem precej povečal vnos kalorij, pa tudi metabolizem se mi je v zadnjima dvema dnevoma zelo pospešil. Jedel sem večkrat na dan, pa tudi po večkrat hodil na stranišče. Veliko naredijo tudi živci. Če ne zavestno, pa nezavedno in telo pripravijo na stres. Veliko je tudi na psihi. Ljudem se še zmeraj zdi čudno, ko se podaš na trening in se toliko kilometrov mučiš in znojiš (predstavljajte si treninge v poletju, ko je res obupno :), toliko, da ti kdo ne prisoli izjavo tega tipa, če nimaš kaj pametnejšega za počet. Joj kolikokrat bi raje spil pivo že čez dan ali pa se zleknil za televizorjem, ko končam z napornim delovnikom. Ali pa ko se v nedeljo še včasih mačkast znojim na cesti in se mi vsak korak zabije v glavo. Veš, da ne smeš razočarat ljudi, ker samo čakajo, da ti dokažejo, da je to brezveze in mantranje. Ti pa veš, koliko in koliko ur si pretekel pred to preizkušnjo, ki je samo en tek v enem dnevu. Nič več. Toliko mi to pomeni, je samo bolj uradno in spektakularno. Danes sem tekel blizu svojega rekorda iz treningov, ki sem ga postavil še pred majevskim radenskim polmaratonom. Prejšnjo soboto mi je trening nakazal, da bi bilo možno precej časa vztrajati na hitrejšem tempu, malo hitrejšem, kot sem v zadnjem mesecu predvideval, da bom zmogel. To mi je navdahnilo upanje in vednost, da sem na dobri poti, čeprav ne treniram več tako striktno načrtno, kot sem to počel do svojega prvega polmaratona na tekmovanjih. Prireditve vrste maraton me privlačijo, ker nikoli ni v ospredju tista tekmovalnost, ampak je zmeraj v ospredju premagovanje samega sebe. In danes, ko sem začutil, da sem res pripravljen in da sem v zadnjih dneh res naredil vse tako kot je treba, da sem optimalen za to razdaljo blizu svojega rekorda, sem tekel z veseljem, brez doživljanja večjih kriz med tekom in blaženo. Zraven pa toliko gledalcev, ki te spodbujajo :) In potem tisti občutek, ko ti držijo kozarce z vodo in ti preprimeš kozarec med tekom v svojo dlan. Vglavnem, to so takšni občutki, ki jih ne morete razumeti, če se sami ne odpravite na to pot večmesečnega dela. Edino v tebi se malo premakne, ko vsake toliko zagledaš koga, ki je omagal, ker veš, da si lahko ti naslednji. Telesne razmere se lahko namreč hitro spremenijo. In včasih je potem kilometer dolg kot celo življenje. Na začetku pa spet tista nevarnost, da slediš čredi in ker se tempo potem zdravorazumsko spreminja po občutku neke večine, lahko hitro pregoriš. Zato sem neizmerno hvaležen svojemu edinemu kompasu, uri. Ker prinaša varnost, ker točno veš, kje si in kako moraš nadaljevati, da zaključiš tako, kot zmoreš in kot si predvideval ali predvidevaš. Danes je za mano pomembna preizkušnja. Še ne zavedam se, koliko dela sem moral vložiti v to. Z mislimi sem že v Radencih. Treningi se ne bodo nič bistveno spremenili. Življenje in tek gresta naprej tako kot do zdaj. Tečem za sebe in to je edini recept, da lahko vztrajaš. Če pomislim, kolikšen odpor sem imel do teka v osnovni in srednji šoli! Zdaj je pa tek tisti, ki me rešuje, bistri glavo in postavlja na realna tla. Hkrati pa je dolgotrajni tek idealni čas za kreativne ideje, ker sem najbolj pristen s sabo ravno takrat, ko premagujem napore in premeščam vse prepreke, ki se mi postavljajo tudi v glavi. Verjetno je ravno vse to kar sem zapisal skupno tistim, ki ljubimo take preizkušnje, kot je bila današnja. To je po moje udejanjanje kakovosti življenja. In potem ko sem se peljal s kolesom domov, se pri semaforju srečam z nekim moškim mlajših srednjih let, na mopedu, ves razkuštran in zanemarjen, tudi zamaščen. Prvo kar mi je prišlo v misel, je bilo, da se splača biti čuden, ko se odpravljaš teč, še posebej na vasi, kjer te vsi čudno gledajo in imajo za čudaka, ko delaš kroge in kroge po cestah mimo njihovih hiš. Prej sem pozabil, pa bom dodal zdaj - med tekom mi je šlo od radosti na jok. Vmes sem zadrževal solze, ker me je prevzemalo tako prijetno čustvo, da sem lahko del tega, da imam priložnost, da se lahko podajam v to spoznavanje samega sebe. Oči sem imel nekajkrat rosne od navdušenja :D Ja, res smo tekači na daljše proge malo čudni ;) Občudujem pa tiste, ki grejo še en krog, na pravi maraton. Za to pa res že moraš biti pametno nor.