Ponatis, 11. 10. 2008

Skrivnosti ljudi, ki se nam zdijo najbolj trdni in uravnoteženi, ležijo v tem, da si dovolijo odklone enkrat v levo, drugič v desno stran. Sami nikoli ne doživljajo ravnotežja odznotraj. Nasprotno - sami sebe dojemajo kot da nenehno lovijo ravnotežje in da se zmeraj lovijo iz leve v desno stran in obratno. To kar mi opazimo, je samo trdna podoba, ravnotežje in mirnost, kar pa za njih nikakor ne velja. Mi ne opazimo njihovo vsakokratno borbo, da bi ostali na vrvi (predstavljajmo si vrvohodca na neki višini). Seveda pa tudi sami sebe dojemamo kot iztirjene, ker se nenehno borimo z ohranjanjem ravnotežja, pri tem pa se hudo mantramo. Na zunaj je slika spet lahko drugačna. Drugi lahko tudi nas vidijo kot trdne, zasidrane in tako postavljene ljudi, ki jim nič ne more kljubovati na njihovi začrtani poti. Sami se seveda dovolj dobro zavedamo, da kaj hitro lahko pademo v globino. Samo en korak, to je vse kar določa mojo pretakanje v prihodnost. Ali pa zunanje okoliščine, na katere nimamo vpliva - močan sunkovit nenaden veter, ki nas v momentu pomete z vrvi. Sreča v življenju je, da se na koncu vse konča s smrtjo. Kajti tako imamo končno nekaj oprijemljivega, na čemer lahko gradimo svoje življenje. Tako vsaj nismo dokonca nebogljeni in zmedeni. Pametno lahko pričakujemo svoj konec, če smo ga seveda že sprejeli kot nečesa višjega, kot nečesa, kar dokončno določa naše življenje in mu daje okvir. Smrt nas uokviri. Lahko smo srečni, da se zavedamo svoje bližujoče smrti. Zaradi smrti iščemo svoje poslanstvo in ko ga najdemo, da ga tudi udejanjamo. Zaradi smrti iščemo smisel in pomen. Pomeni so nekaj čudovitega, ker gre za izredno prilagodljivo maso, ki jo lahko vsakokratno preoblikujemo in jim spreminjamo obliko. Stalna je samo smrt kot taka, vse ostalo pa dopušča možnosti izbire. Imamo maneverstki prostor, ki ga sami krčimo ali širimo, pač odvisno od tega, kako veliko ozemlje smo sposobni dojemati kot svobodo in ne nasprotno kot breme. Nihče nam tudi nima pravice govoriti, da smo čudoviti, enkratni, še sploh pa nam tega ne more zanikati. Ker to smo že s tem, ker smo. Preprosto ker sem, sem dober. Napako delamo, ker dopustimo zunanjim kriterijem (ki jih je izrekel nekdo), ki nam črpajo energijo in nas privežujejo k stebru Resnice. Obstajam samo jaz. Samo jaz sem svoja resničnost. Zunanjega sveta sploh ni, so samo pomeni, ki jim jih pripisujem. Sploh pa so ti pomeni zbrani v meni in tako se vsa moja resničnost in ves moj svet hkrati odvija v meni in se hkrati kreira. Fascinantno je, da postajamo zaradi nezmožnosti preokvirjanja pomenov orožje, naperjeno proti samim sebi. In kako malo je potrebno, da to orožje, ki meri v nas, tudi zavestno sprožimo. Ubijamo se, ne ubija nas življenje. Življenje kot samo nima moči. Vsa moč je v nas, ker je svet znotraj nas. In lastnost življenja, da bomo vsi končali svojo eksistenco, leži v nas samih. Živimo v lastnih doživetjih. Zato je nekaj najlepšega, kar se ti v življenju lahko zgodi, prav ljubezen, pa čeprav gre samo še za en konstrukt v nas samih. Saj ni pomembna deformacija, pomembno je doživljanje, ker je naše življenje le lastno doživljanje. Ni pravih resnic, ni prave poti. Prava je tista, ki si jo sami izberemo in prav v vsakem trenutku imamo pravico, da jo spremenimo in živimo novo svojo resnico. Če začnemo uporabljati norost, je vse norost. Je vse lepota in je vse grdoba. Je vse čudovito in je tudi lahko vse bedno. Odvisno je zgolj od interpretacije v vsakokratnem kontekstu. Naše življenje se odvija v iluziji. Pozabimo na idejo o zunanjem svetu, ker ga ni. Je samo naš svet tu znotraj nas. Zato tudi življenja po smrti ni, ker če zunanjega sveta ni, je vse kar je, zgolj v nas samih. Ko pa odmremo, odmre naše doživljanje. Zato s tem končamo življenje. Umremo z nesposobnostjo nadaljevati svoje doživljanje in interpretiranje. S tem se naša pot zaključi. Zato si sam izbiram svojo notranjo resničnost. Sam si dopuščam, kaj bo v meni pognalo najbolj izvirna in kompleksna čustva, ki so edine samo tista, ki povzročijo, da je življenje v barvi.