Ponatis, 12. 10. 2008

Končno se spet počutim popolno in dobro v svoji koži. Čeprav sem se zbudil z rahlim glavobolom, sem 'še sam ne vem kako' preklopil vse skupaj na drugo frekvenco. Ko sem skozi okno zagledal meglo, sem se odločil, da se takoj odpravim na tek. V meni je govorilo "to je tisto, kar v tem trenutku potrebuješ". V živo sem si predstavljal, kako moje telo reže meglo. Sveže dopoldne je bilo. Jaz pa se počutim odlično. Med ogrevanjem sem poskakoval kot razigran otrok. Vse življenje je bilo v meni. Tekel sem z nasmehom na obrazu in vedno pogosteje se mi zdi, da se med tekom zbližam z nečim občestvenim in se počutim kot del vsega tega. Enakomerno gibanje in napor me na določeni točki prenese na drugo raven in takrat vem, da je to to, zaradi česar se je vredno potiti in se gnati. Ko sem se ohlajal, sem opazoval, kako moje telo oddaja toploto. Čudovito. Sem živ in ne morem biti neopazen. Počutim se samozavestno. Zdaj mi nič ne more izkopati temeljev. Podlaga, na kateri stojim, je trdna. Je*e se mi za to, kaj si mislijo drugi. Večina jih je zabubljenih, zakrnelih in nikoli ne bodo poleteli. Jaz pa sem danes spet poletel. Danes sem se spet izvil iz bube in zamahnil s krili. Poneslo me je višje in življenje tam je lepše. Odlična uvertura za nedeljo. Ko se gledam, je moja hoja tudi na splošno bolj zravnana. Ni ga več človeka, pred katerim bi pokleknil (no ja, saj še bom in to bom naredil z veseljem) samo zato, ker je postava. Počutim se vrednega, polnega in vem, da imam pravico, da bom živel srečo (ne srečno, ampak srečo). Zdaj sem zadosten in miren. V meni je hkrati veselje in mir. Oboje. Ne doživljam strahu, zdaj sem pogumen. Že nekaj ur se mi zdi, da sem splezal malo više, kjer je zrak bolj svež in razgled lepši. Pogled je panoramski in celostni. Zdaj imam skoraj vse kar potrebujem za ta trenutek. Imam dovolj, da lahko mirno preživim naslednje ure. Srečen sem, da sem se izkopal verigam, s katerimi sem bil privezan na mnenje drugih ljudi. Zdaj me drugi spoštujejo. Zdaj sem drugim za zgled. Ker sem si upal svojo pot. Ker sem šel onstran zdrave pameti in pokazal pogum, da za norost moraš biti več kot samo pameten. Danes čutim, da so tiste nitke (predstavljaj si lutko, ki jo upravljaš z nitkami), ki so mi namenjene, trdno v mojih rokah. In jaz imam neskončno možnost izbire. Zadovoljen sem in hvaležen sem za občutke, ki so mi danes polepšali dan. Vem, da bo jutri morda drugače. Ampak pomembno je, da sem danes spet začutil kaj tako vnesenega in da sem se zavedal, da sem v transu. Vem pa, da vedno pogosteje doživljam tako intenzivne trenutke srečanj s samim seboj in tako vem, da sem resnično živ in ne zombi, ki opravlja zgolj neke obveznosti, ne da bi reflektiral svoje vsakdanje početje.