Ponatis, 13. 10. 2008

Vse je super mirno, čeprav sem popolnoma znotraj nekih obveznosti. Pomembno v tem trenutku je, da jih ne občutim kot obveznosti, ampak samo kot izziv in kot sredstvo, ki mi pomaga, da kot oseba rastem. Dan si priredim tako, da je moje življenje fleksibilno. Živim po svoje. Vsako navidezno prepreko najprej poskušam preokvirit v nekaj dobrega, zdaj mi to uspeva. Ker sem pridobil potrebno zavest o samem sebi. Prej sem samo vedel, zdaj to končno pričenjam tudi udejanjati. Nihče me ne bo cenil, če se sam ne bom cenil. Ljubiti pomeni najprej ljubiti sebe, da lahko daješ ljubezen drugemu. Pa saj vem, da je to že splošno znano, a v praksi je resnično težko izvedljivo. Zdaj sem notranje zrasel. Ravno toliko sem potreboval, da se lahko počutim dobro in dovolj samozavestno. Da ne potrebujem primerjanja, ki bi mi služilo kot kriterij, da sem na dobri poti. Jaz sem na dobri poti in zdaj se drugi primerjajo s svojo lokacijo na moji poti. Kar ni ravno dobro, ampak iti na svoje, je velik korak, velika sprememba in zahteven poseg. Vem, da me bo doletelo točno to, kar mi je življenje namenilo. In karkoli me čaka, čeprav je to navidez slabo, je to pravzaprav dobro, ker vem, da me ima življenje rado. Življenje me ljubi, ker sem enkraten, tako kot si to ti. Življenje se ne more izneveriti, izneverimo lahko samo sebe. Odločitve so v mojih rokah. Jaz sem tisti, ki ima moč. Jaz odločam o tem, kako si bom kaj interpretiral in kakšne pomene bom pripisoval. Vglavnem, jaz sem tisti, ki povratno odloča o tem, kakšno bo moje doživljanje. Ne sledim popolnosti, živim samo sebe tukaj v tem trenutku. Moja prihodnost je varna, čeprav tam ni nič oprijemljivega. Kajti dokler bo dobro v sedanjosti, bo tako tudi v prihodnosti. Življenja ne moremo opredeljevati kot dobrega ali slabega. Tega ni. To je samo konstrukt našega razuma, ki se povzdiga nad vse bogove. Vse kar je, je samo sedanji trenutek in občutek o sebi, skozi katerega se poraja svet. Torej občutki o drugih in interakcije, ki jih pletemo s pomembnimi ljudmi našega življenja. Pravzaprav smo na lastni preizkušnji, da preverimo, če smo vredni svojega življenja. Ne bojim se smrti. Ker sem iskren do sebe in ker zdaj dajem to, kar sem. Brez maske, brez manipuliranja, brez preračunavanja. Ker mi je ravno za marsikaj tega sveta. Večina zadev služi samo svojemu namenu. In seveda temu, da z nečim zaposlimo svoje misli. A življenje je živeti na ravni nad tem. Živeti nad vsakdanjim svetu. V svetu svojih pristnih občutkov in spoznavanja sveta skozi sebe. Da si ne delamo več utvar, da tam zunaj nekaj je, ker končno je vse samo jaz. In potem je vse drugo del mene, ker vse so samo moje interpretacije. V tem smislu je treba razumeti metaforo, da nobeden od nas ni svet sam zase... zato nikoli ne sprašuj, komu zvoni, ker zvoni tebi (J. D.). Vem, da živim. To vem samo na ta način, ker se čutim pristno ali pa se vsaj trudim, da bi tako čutiil. Kaj je resničnost, nimam pojma. Zato je zame vsa resničnost samo ta, ki je v meni in za katero vem, da poraja moj svet. Moj svet interpretacij, moj svet doživljanja. Včasih sem žalosten, včasih vesel. Vse je brezveze. Ni pa brezveze, če vsako čustvo začutiš kot pristno in jo sprejmeš kot del svoje resničnosti v tistem trenutku, ko se poraja. Ne trudim se jih več zanikat. Ker priznavam, da sem ranljiv. Tako se mi ni potrebno delati močnega in graditi podobo večnega zmagovalca. Sem daleč od tega. Lahko sem na tleh, zadovoljen pa bom že s tem, če bom imel pravico do svoje resničnosti. Nočem občutiti groženj, da je moja resničnost napačna, nerealna, zmotna in manjvredna. Jaz sem. In jaz sem resničnosti, ki jo vsakokratno ustvarjam. Sem del tega vsega, tudi tebe, ki me zdaj bereš.