Ponatis, 6. 10. 2008

Zdaj mi je lepo. Na steni levo ob meni so nalepljene iztisnjene fotografije ljudi, ki jih imam rad. Na prenosniku poslušam glasbo, v kozarcu pa imam natočeno rdeče vino. Na glas si pojem pesmi s prekmurskim besedilom. Dobro se počutim v svoji koži. Dan pa postaja osmišljen in urejen. Kar počnem, ima naložbeni namen. Za mojo prihodnost. Študij mi je pisan na kožo. Študijsko okolje sem dodobra spoznal, poznanstva nabral in si zgradil zaupanje v svoje delo. Dolgo časa sem si želel postati nekaj takega, kot sem zdaj. Malo čuden, malo samosvoj, malo izviren, ustvarjalen in sprejet. Našel sem se v vodi, v katero sem se brez pomisleka podal na hitro in brez odlašanja. Kot da bi skočil v vodo, da bi rešil utapljajočega samega sebe. Ne bojim se svojih monologov, čeprav to nekateri enačijo z duševno motnjo. V tem prepoznavam sposobnost nenehnega reflektiranja svojih izkustvenih procesov. Res pa je, da pri sebi prepoznavam manično depresivno motnjo. Zato bi mi marsikdo predpisal doživljenjsko jemanje doz litija. Ker sta bolezen in zdravje navadna konstrukta, živim v svojem konstruktu, ki ga vrednotim kot zdravega. Danes sem spokojen. Vesel sem, da se razpleta tako kot se. Danes vem, da sem na pravi poti. In danes čutim, da živim. Da sem živ, aktiven in prisoten. Vem, da danes življenje teče z menoj. Danes sem vključen in prisoten. To sem krvavo rabil. Hlepel sem po vonju te krvi. Naj kaplja. Naj trpim v obveznostih in gradim svojo strokovno vlogo. Da bo nekoč končno nekaj oprijemljivega iz mene! :)