Samogovor (17-10-2008)

Utruja me preteklost, ko se spomnim, kaj vse sem zamudil. Čeprav racionalno vem, da za nazaj stvari ne morem več spremeniti, se vedno znova moji slabi občutki pojavljajo prav zaradi že preživelih dni, ki jih nisem izkoristil tako, kot sem si jih načrtoval ali pa si jih načrtujem naprej. To so nekakšni moralni opomini, ki me silijo, da bi življenje imel popolnoma v kontroli. Kar pa spet vem, da si tega niti najmanj ne želim, ker potem bo iz življenja izginila vsa spontanost in trenutki prijetnih presenečenj, ki sladkajo navaden vsakdan. Vem, da se je treba boriti vzpostaviti neko dinamično ravnotežje med kontrolo in anarhijo. Pozoren želim biti, da si življenja ne bi postavil v ječo in obveznost in spet na drugi strani, da ne bi živel brezciljno, breznačrtno. Spoznal sem, da rabim nekaj svojega časa, da se prilagodim na vsako spremembo, ki mi prihaja od zunaj. Nisem hitro prilagajoče bitje in verjetno je vse, kar lahko v tej smeri naredim zgolj to, da se tega zavedam in si dopustim, da odslužim tisti prehodni čas za to, da se uglasim s seboj, s prostorom in časom nasploh. Veliko je vlog, ki jih vsakodnevno preživljam. Izstopam iz ene v drugo vlogo. Včasih se čas, ki je namenjen preoblačenju v drugo vlogo, prisiljeno skrajša na par momentov in takrat se počutim posiljenega in prisiljenega. Ampak samo ta sposobnost prožnosti menjavanja vlog nam lahko danes prinaša uspešno življenje v pluralnih oblikah življenja. Kjer pa so spremembe, je zraven stres, ki ga doživljamo in premagujemo na različne načine. Včasih se samo vrtim v nekem krogu in sem razočaran nad seboj, da ne znam izstopit iz njega. Včasih tudi čas, ki me obsega, dojemam kot da me preganja in da če želim izpolnit vsa pričakovanja (tako pričakovanja od drugih kot tudi svoja), da moram biti ves čas polno aktiven. Potem absolutno ne zdržim vsega tega tempa in začutim znake izgorevanja. Na srečo vsake toliko pridem do točke, da si rečem za nekaj časa dovolj je in zabredem spet v precejšnjo anarhijo. Takrat tisto, kar mi je bilo prej tako močno pomembno, kar naenkrat izgubi na vrednosti in vse se mi zdi brezvezno. V tistih trenutkih premišljujem predvsem o tem, kaj se v življenju sploh resnično splača. In seveda kmalu iz mene skoči slab občutek, se oglasi vest, da zanemarjam svoje življenje, pa se spet poženem kot v sprintu in se gonim dokler spet ne omagam in se zgodba ponavlja in ponavlja, vedno znova in znova. Edina razlika je v tem, da so zdaj te spremembe manj odsekane, manj zaplavam v skrajnost in da so intervali bolj kratki, moje doživljanje pa bolj reflektirajoče. Celo mislim, da se je temu krogu zelo težko izognit. Verjetno sem jaz samo tako zelo raztresen in je kdo od vas bolj stvaren človek. Ampak pri sebi opažam to dinamiko. Ta vzorec, ki ga ponavljam in iz katerega ne zmorem (še) izstopit. Saj to se na zunaj najverjetneje sploh ne opazi. To opažam jaz pri sebi, ko neposredno doživljam in si interpretiram svoje življenje, svoj ritem in se sprašujem o smislu. Do zdaj edini odgovor, ki je še najbolj zadovoljil moje vprašanje, kaj je smisel življenja, je odgovor, da je smisel življenja prav iskanje smisla v življenju. Torej osredotočenost na ta proes. To pa je ravno to, kar vsakokratno počnem, tudi s temi pisarijami in razgaljam delček svojega doživljanja, ko ga na novo interpretiram in prevajam v vsakdanji lingvistični jezik, ki se ga da prebrati.