Samogovor (19-10-2008)

Rad bi pisal, pa nimam navdiha. Čutim, da bi moral dati nekaj iz sebe, pa sem prazen. Lahko pa začnem z naslednjim preprostim vprašanjem: Sem se morda umiril? Naši svetovi so hiške iz kart, ki jih pridno gradimo in se nam hitro podirajo. Ko se ti podira, ti je čisto vseeno, če se ti na koncu podre še zadnji par. Ko doživljam razočaranja, se pogosto hkrati dogaja več razočaranj. Ko se podira, se zdi, da se pogosto prične vse podirati ali pa več hkrati. Res se včasi zamislim nad seboj in logična razlaga (in sklep) bi najverjentneje bila, da bi se moral spremeniti, ker se mi marsikaj takšnega dogaja, kar mi ni všeč in vse ima skupni imenovalec, da sem ravno jaz glavni akter te drame. Ampak jaz grem preko tega. V tem iščem svoj pomen, svoj smisel. Enostavno ni mi več do tega, da bi se delal nekomu vrednega ljubezni, da bi se vsiljeval ali celo prilagajal, da bi mu ugajal. Ker sem se pričel dojemati takšnega kot sem in to me ne moti, kar pa ne pomeni, da ne moti druge ljudi, ki prihajajo z mano v stik. Ni prijetno, ko si stalno v konfliktu z okolico. Le kje sem tako drugačen? Tudi s tem sem se že sprijaznil in učim se živeti s samim seboj, zato mi samota ni več tuja. Vedno pogosteje sanjarim, da bi pobegnil od tega življenja in začel nekje na novo. Vendar iz psihološkega znanja vem, da se bo enako življenje ponovilo tudi na drugem koncu sveta. Pesniško to pomeni, da svoji usodi ne moremo ubežati. Bolj znanstveno resnično pa zadovolji razlaga, da smo skupek vzorcev., v katere smo zasidrani in skozi katere osmišljamo svoj svet ter ga na novo potvarjamo. Torej, pred seboj lahko samo bežim, pa me bo tisti del mene zmeraj dohitel. Kot senca. Zato sem sprejel drugo strategijo. Pričel sem se udomačiti v tem kar sem. In vseeno mislim, da si kljub vsem napakam ne zaslužim, da bi se za to, da bi bil (pri)ljubljen, moral truditi s prilagajanjem in živeti tisto, kar nisem. Moje življenje je urejeno. Imam varnost, imam svobodo in imam svojo prihodnost. Ne vem, zakaj bi moral postati še po meri nekoga drugega, ali pa po meri ljudi, samo zato, ker so oni večina. Prerasel sem to in spoznal, da edina pot do sreče vodi skozi mene. Marsikdo tega ne more sprejeti, da se ne nameravam klanjati in prilagajat, da bi ustrezal njegovim okvirjem. Le zakaj bi krojili sliko, če lahko prilagodimo okvir?! Okvir se mora sliki prilagoditi, ne slika okvirju. Vem, da sem poln frustracij, napak, kompleksov, vendar sem tudi na drugi strani poln virov moči, energije in ustvarjalnosti. Vsi smo si v tem enaki. A ljudje se zmeraj fokusiramo samo na delček človekove resnice. Na našo žalost, torej sami smo si krivi, kako fokusiramo ljudi. Kako me vidijo drugi, tega ne morem spremeniti. Lahko pa spremenim, kako se vidim sam. In v zadnjem malo daljšem obdobju sem več umirjen in sproščen s samim seboj, kot pa sem bil kdajkoli prej. Če me ljudje še zmeraj vidijo drugače, je to njihov pogled, ki ga nimam niti potrebe spreminjati. Le zakaj bi ga naj?!