Samogovor (20-10-2008)

Problem je, da sem zadovoljen s samim seboj, vendar nenehno prihajam v konflikt z okolico. Kot da ne najdem več skupnega jezika z ljudmi, ki me obdajajo. Postal sem negativen in nedostopen, odvraten. Najraje se zapiram v svoj svet, da mi ni potrebno usklajevati se s kom. Zadnje čase sem malodušen. Vse pošiljam k vragu in vse se mi zdi brezveze. Čeprav vem, da sem se dobro ustalil, na drugi strani ne vidim svetega pomena v stvareh, s katerimi si bašemo življenje in krojimo način življenja. Vse bolj se približujem anarhiji, mogoče da gre zgolj za urejenost neurejenega. Torej živeti neurejeno na svoj urejen način. Ne bom ustavil vrtenja zemlje in sil narave. Ker sem del tega in sem potemtakem nebogljen znotraj tega gibanja. Samo opazujem in ne splača se niti pritoževati nad to tragičnostjo in določnostjo. Ja, določen sem. Pečen sem že s tem, ker sem. Nikoli ne bo bolje. Zmeraj neumno konstruiramo sanje o naši lepi prihodnosti, ko bomo živeli lagodno, brez težav in konfliktov. Najverjetneje bo naša resničnost prav podobna takšni, kot je danes. Še naprej bomo nebogljeni in prepuščeni mnogoterim vplivom, zaradi katerih se bomo vsake toliko počutili, kot da nekdo drug manipulira z našim življenjem. Zmeraj bo nekaj, zaradi česar se ne bomo počutili suuuuuper. Zmeraj bomo na poti in nikoli se ne bomo ustavili nekje na sredi, da bi se odpočili. Med tem potovanjem pa premišljujemo o že prehojeni poti. V bistvu nikoli ne živimo stvarnosti, kar je velika žalost, ker se je tega tako težko naučit. To je bolezen, da smo zmeraj ali v že preživeti preteklosti ali pa v domišljijski prihodnosti. A fora je, da ne moremo živeti preteklost, ker jo zmeraj v sedanjem trenutku rekonstruiramo in nenehno reinterpretiramo. Kajti spomini in doživetja iz preteklosti so samo vtisi, ki se vsakokratno sprožijo kot interpretacije na že doživeto. Vse je samo faik. Vse je iluzija. Mi vsi živimo v svojih iluzijah. Sploh prave resničnosti ni. Zato je prav brezveze se trgati s čim in jemati kaj smrtno resno. Smrtno resnega v bistvu sploh ni, še smrt ni smrtno resna. Pač odvisno kako jo dojameš. Smrt je lahko tudi odrešitev ali pa celo prehod v neko novo obliko energije, ker kaj drugega kot energija verjetno niti nismo in najverjetneje najbolj zadanem s tem opisom, da v tej vsej zmešnjavi gre samo za neko čudno dinamiko pretakujoče se energije in seveda za njene transformacije zdaj iz ene zdaj v druge oblike. Vse je en velik šmorn, živijo pa samo pomeni, ki jim jih pripisujemo, pa še ti samo znotraj našega doživljanja. Postavljamo si neke ideale, za katerimi se gonimo, pa niti ne vemo, na kakšni točki od ideala smo sedaj, ker ni nobene trdne podlage, na kateri bi lahko stali in izmerili našo oddaljenost od tega tako močno želenega. Tisto, kar mi najpogosteje sproži refleks bruhanja ni prekomerno zaužita količina alkohola, ampak nenehno ponavljajoče situacije glupih in nizkopremišljujočih ljudi, ki vidijo v ljudeh (predvsem v ljudeh nasprotnih spolov) svete podobe in jih povzdigajo med božanstva. Na srečo jaz nikoli nisem bil povzdignjen v družbo bogov. Naša življenja so najbolj lagani pojavi tega sveta in najverjetneje celotnega vesolja, ki ima tudi svojo določeno življenjsko dobo, svoj rok trajanja.