Samogovor (24-10-2008)

Ljudje se strašijo mojega pisanja. Ko me vidijo, me gledajo skozi to perspektivo. Pri tem pa pozabljajo, da je to, kar je tukaj napisano, samo del moje resničnosti. Je resničnost, vendar ni vsa resničnost. Je pogled na resničnost samo iz ene perspektive, iz enega zornega kota. Zornih kotov pa je več. Vse kar povem in vse kar napišem, je del resnice. Prava resnica se poraja samo v najini interakciji. Žal mi je, če me poznaš samo preko besed ali pa spet po drugi strani samo preko videza. Naj potolažim, da se niti sam ne poznam. Še samemu sebi se zdim tuj in včasih grozen. Spet drugič pa me prevzame vnesenost in trenutek zbližanosti, ko se počutim super v svoji koži. Vendar takoj mi prileti v misel, da je to zgolj kratkotrajen občutek, ker občutki se pretakajo in se bom nekoč spet počutil priliznjenega na dno. Z dolgim roza jezikom, ki ga bom vlekel pred seboj. Trenutno sem prežet z melanholijo. Utrujen sem od tega, da potujem iz enega v drug kraj, iz ene v drugo obveznost, med tem pa se skušam najti in kar se da hitro preklopit med različnimi stanji, ki od mene zahtevajo posebno pozornost. Iz izkušenj in iz znanja vem, da so taki trenutki priprava telesa, da oboli. Telo preprosto mora zdržati še vsaj dva dni, potem si pa lahko vzame nekaj dni za bolezen, kajti bolezen je priložnost, da spet pričnemo poslušat svoje telo, ki nas že davno prej opozarja, da divjamo v napačno smer in da pot postaja vedno bolj nevarna. Zdaj se ne znam umiriti. Ne zmorem. Še vedno sem v stanju pripravljenosti. Počutim se, kot da bi stal na neki postaji. In čakal na prevoz. Ne vidim motivacije, ki bi mi vzbujala zanimanje za prihodnje dni. Ustalil sem se v tem trenutku in vem, da ne jutri, ne čez teden dni ne bo nič drugače. Temu bi morda lahko rekel uvid, pa ne zmorem tega na glas izjaviti. Preprosto povedano, trenutno sem brez vnesenosti za naprej. Če bi v tem trenutku moral vse pustiti in oditi v drugo življenje, me morda ne bi nič ustavljalo.