Samogovor (31-10-2008)

Danes sem že nujno potreboval tek. Ker sem že čutil, da se moje duševno počutje ne uravnava dovolj dobro, sem se dopoldne odločil, da tokrat odlašanje ne bi bilo koristno. Noge so bile težke, telo utrujeno. Nisem bil sposoben visoke srčne frekvence, sem pa bil sposoben daljšega vztrajnostnega teka. Kot ponavadi, se je tudi tokrat splačalo. Po uri in pol teka sem dobil občutek, da se spet vse pričenja postavljat nazaj na svoja mesta in na svojo normalno regulirano vrednost. Začutil sem olajšanje. Na srečo sem pri sebi že našel nekaj varovalnih vzgibov, s katerimi se spet pomirim in ki me dvignejo nazaj na površje. Ko sem se včeraj zapeljal v domačo vas, sem verjetno komaj preklopil iz ljubljanskega življenja, ki je posvečen gradnji moje bodoče strokovne podobe, spet nazaj v mojo drugo realnost. Nov življenjski kontekst je tukaj in iz tega konteksta sem ponosen na svojo vlogo, ki sem si jo ustvaril tam. Današnje popoldne sem si rezerviral za odklop od vsakdanjih rutin. Bilo je sproščeno ob kosilu in potem moj kapučino ob kavah ostalih družinskih članih, vse skupaj pa odeto v petnajstminutni družinski klepet. Potem sprehod in po res dolgem času ogled veteranske nogometne tekme v domači vasi skupaj z očetom in njegovo. Ampak z namenom, da preživim nekaj več trenutkov z njima, ker se itak vedno bolj poredko vidimo, kaj šele pogovarjamo. Zaluštal se mi je celo obisk pokopališča, samo da se ne bi utapljal spet v vsakdanjih rutinah, ki ponavadi zapolnjujejo moj dan. Samo, da ne bi spet obtičal za računalnikom in si vzbujal slabo vest, ker ne delam nič za faks ali pa da se ne spravim na trening. Spomnil sem se na besede profesorice, ki nam je rekla, da je vsa vznemirjena, da nekaj dni ne bo počela nič (nekaj v tem smislu). To mi deluje kot sidro, da si tudi jaz končno lahko privoščim nekaj dni, ne da bi se obremenjeval z nalogami in pripravami. Njene besede sem ponotranjil kot dovoljenje, da si ne vzbudim slabo vest, če pač ničesar šolskega ne naredim. Dan je minil. Zdaj sem za računalnikom. Skrbelo me je, ker v zadnjih dneh nisem našel energije za pisanje. Postajalo mi je prav neznosno. Že čez dan sem se pripravljal, da bi nekaj zapisal. Sošolka mi je zadnjič na vajah povedala, da si ne zna predstavljati, da me pri sebi moti moja ranljiva samozavest, ker je po njenem mnenju že to razdajanje na spletu izraz trdnosti in samozavesti. Vendar po mojem ne gre za to. Ravno moja želja, da bi postal samo-zadostno-zavesten, trden s seboj, me sili k temu, da ohranjam stik s samim seboj preko pisanja, preko refleksij, ki jih objavljam na splet, ker imajo moje besede pomen samo zame. Spet drug si jih drugače interpretira in zato me nikakor ne skrbi, kaj si kdo misli o meni, ker gre samo za eno interpretacijo več. Ranim se lahko samo sam in dokler bom ohranil to stališče, bo tudi vsak škodoželjnež brez vpliva.