Samogovor (01-11-2008)

Pogorel sem na področju, ki mi je bilo nekoč zelo pomembno. Ostalo je samo pogorišče in vidi se še, da nekaj malega še tli. Povratka nazaj pa zame več ni. Sprijaznil se bom, da je ogromen del mojega življenja odmrl. Vse se spreminja in tudi vse se konča. Ob današnjem dnevu prižigam svečo tistemu življenju, ki je bilo polno in zanimivo, domače in sproščeno.

Bilo je vzdušje, kjer sem se počutil zadovoljno in sprejeto, ljubljeno in včlanjeno. Nimam več članstva, v ničemer podobnem in to mi povzroča včasih nelagodje, ker nisem navajen na tak način življenja. Več let sem živel v nekem drugem svetu, na drug način, to pa je velika sprememba. Še več sem sam, kot sem se počutil prej. Še bolj sem dovzeten za ranljivost, ker je prej bilo malo več varovalnih mehanizmov. Ampak reka življenja se pretaka naprej. Tako je bilo namenjeno in verjamem, da ima tudi to težko obdobje poseben pomen. Gojiti moram potrpežljivost v tem prehodnem obdobju - tako ga doživljam. Kot da bi bil v neki tranziciji, na prehodu iz enega reda v nek drug red. Sem obstal s trenutkom kvantnega preskoka, ki pa se mi zdaj vleče dolge mesece. Proces žalovanja moram pustiti, da gre v miru do konca. Ne smem ga forsirat ali pa zanikat. Seveda žalujem, ker je življenje pripeljalo tako daleč, a vsi smo imeli več možnosti izbire, ustvarili smo tudi nujnost po spremembi, ki pa se je izkazala za radikalno. Vem, da se je vse spremenilo. Ni več isto in temu se ne da izognit. Pridejo obdobja, ko nisem zadovoljen s sabo, to je še toliko intenzivnejše, ker sem izgubil kontekst, kjer se je dalo to ubesedit. Vsaj delno in v sprejemljivi obliki. Zdaj ostaja v meni, v meni nastane in v meni zgori. Odmaknjen in samoten hodim skozi trušč in naglico. Najhujši so prazniki, ker vsak gre na svojo stran in se počutim odvečnega, nekje vmes, počutim se nekomu vsiljen. Zato imam po svoje rad rutino običajnega tedna. Da lahko potujem od enih ljudi do drugih, ne da bi se na njih preveč navezal. Sem srajca, ki se je zaradi pranja in sušenja skrčila. Sem preprana tkanina, krhka in neuporabna za svečanosti. Uporabljajo me samo še za brisanje čela. Postal sem krpa. Vendar sem še vseeno funkcionalen, pa čeprav za brisanje. Veliko ljudi se je že obrisalo z mano. To sem že sprejel kot del svojega življenja. Na ta način jim lahko pomagam in edino zadovoljstvo je, da jim res pomagaš. A kaj, ko sam pri sebi od tega nimaš kaj dosti, razen tistega kratkega zadovoljstva, da si nekomu olajšal bolečino. Sem pa samo nase prevzel del bremena (zaradi kapelj znoja, ki sem jih vpil, sem sam postal težji in še bolj umazan) in na koncu itak želen razplet je tak, da te uporabijo spet samo, ko rabijo nekoga za obrisat se. Cota, ki ohranja to samoponiževanje samo zaradi želje po biti ljubljen in koristen nekomu. V upanju, da bo kdo v tem dejanju prepoznal plemenitost, a zmeraj prepoznajo samo utilitarnost.

Nimam več velikih sanj. Odpovedal sem se jim, vanje sem izgubil vero. Vem pa, da bom zmogel. Čeprav bi lahko bil na drugem koncu. Bom zdržal. Z vsakim dnem je lažje. Z vsakim dnem smo bolj narazen in z vsakim dnem se moje tranzitno obdobje pretaka v novo poglavje. Tistim, ki se jim zdim dober točno tak kot sem in ki me resnično imajo radi, me bodo spremljali še naprej, čeprav jih ni veliko in čeprav večinoma samo korakajo s srednje dolžine za mano. Zdaj je vse v tišini. Prisluhnimo ji in dajmo jo ogovorit. Spoštovana si o mati samote!