Samogovor (09-11-2008)

Video: Zelko, L. (9-11-2008), Reka Mura. Tropovci: Morfejork.

Življenja sploh ni. Nič ni živo. Imamo samo iluzorno predstavo o tem, da nekaj živi. Vse je večno in hkrati neobstoječe. In mislimo, da smo vsemogočni, a kako malo je potrebno, da spoznamo, da smo pravzaprav tako zelo majhni in tako zelo nepomembni. Smo samo en individum več, en del ogromne celote več. In na drugi strani je okrog nas narava, ki je toliko starejša od nas, ki je toliko ogromnih let pred nami. Koliko stvari se je že zgodilo! Mi pa živimo v prepričanju, kot da vse okoli nas obstaja sočasno z nami, paralelno in da se je vsa zgodovina pričela z našo. Že samo en navaden kamen ima bogatejšo zgodovino od mene. Že samo en običajen kamen je modrejši od me. In jaz si potem dovolim jokati nad krutostjo življenja, ki traja samo nekaj hipov, morda se kamen še sploh v zadnjih nekaj stoletij ni zavedal razlike, ki je nastala skozi čas. Zanj je morda teh mojih dvaindvajset let samo tisočinka njegovega časa. Sploh je ne zazna. Vse kar je, je neživo. Naša zavest, ki producira živo stvar, pa je samo kontra produkt te kompleksnosti. Gre samo za nepredvidljivo naključje, za stranski proizvod, na katerega ni nihče računal, se je samo nekaj izjalovilo. Rad bi našel recept, kako ubežati ustaljenemu načinu življenja, ustaljenim vzorcem, v katerih sem zakalupiran. Rad bi se revolucioniral. Rad bi do temeljev spremenil svoj pogled na življenje in ves svet, ki me obdaja. Rad bi se razodel, da bi se otresel brezveznim preglavicam, ki si jih konstruiram nekontrolirano in do kraja nesmiselno. Premalokrat me obišče tisti trenutek, ko za hip sprevidiš, da je življenje pravzaprav tudi nekaj drugega in živi tam nekje, stran od tebe. Ni življenje samo to. Življenje je lahko tudi tisto. In je tudi ono. In izbira je res samo na meni. Ampak nisem dovolj usposobljen, da bi bil sposoben izbire. To me žalosti. Ampak hvaležen sem za vse tiste trenutke, ko zagledam življenje tudi z druge perspektive. Pa čeprav se potem vrnem nazaj v ustaljene rutine in v rutiniran pogled na svet. A zadovoljen sem že zaradi priložnosti, ki mi je dana, da za hip pogledam nad površjem. Sem ujetnik svojega pogleda na svet. Bolj natančno povedano, ujet sem v svoje vsakdanje vzorce mišljenja, v svoje rutine in to, kar mi pravzaprav omogoča lažje preživetje v običajnem svetu, me prikrajša za lepoto, ki je tam zunaj, ali pa lepoto več, ki jo lahko zaznamo, če sveta tam zunaj ni. Saj ne moremo vedeti, dobro pa je, da lahko nanj računam. Danes se mi zdi vse tako skrivnostno in vse lepo. V vse bi se zagledal in se vsemu čudil. Kot je rekla moja dobra kolegica - le kaj bi si mislili zeleni marsovci, če bi se znašli na mojem mestu? :)