Samogovor (12-11-2008)

Malo me prehiteva čas, na vzporednih pasovih zijam v obveznosti, ki bi jih naj v tem času opravil, jaz pa sem si opravičil ta čas, da ga spet izkoristim malo na drugačen način. Ne rabim biti najboljši. In tudi rast se ne bo nikoli zaustavila. Četudi bo napredek manjši in življenje lepše, bom se jaz lahko vseeno razvijal, tako uspešno kot do sedaj. Moje življenje je in jaz koordiniram svoje dejavnosti. Ne bom postal žrtev dejavnosti, dejavnost je namenjena meni in ne obratno. Odrešujoč občutek. In razvajal se bom. Živim v današnjem trenutku in se zavedam jutranjega. Kar koli bom počel, nikoli ne bom mogel preskočiti Zdaj. Živeti je lepo, zaznavati lepoto si je potrebno dopustiti. Je zmeraj možnost izbire, le včasih niti te možnosti ne zaznamo, ker je zelo poredko spregledamo in zato nismo pozorni na njo. Čemu početi vse to, če je toliko stvari izven moje kontrole? Čemu...? Jaz lahko poskrbim za samega sebe, kaj se pa bo dogajalo z menoj, pa ni več v popolni domeni mene. Uberem lahko svojo pot in krmarim med različnimi svetovi. Samo za krmarjenje gre v naših življenjih. Zato je tudi pomembno znanje o kibernetiki (beseda kibernetika v izvornem pomenu pomeni krmarjenje). Naučil sem se, da tek na dolge proge ni šprint. Je vedno taktiziranje in premišljeno diktiranje tempa. Pametno izkoriščaš obdobja, ko čutiš, da gre in varčuješ v tistih intervalih, ko postajajo noge težke in telo izmučeno. Tempo prilagajaš in ni enak po celi progi. Izkoriščaš svoj naraven ritem. Vsak ima svojega in če se primerjaš s sotekmovalci, pozabiš na ta svoj ritem in se prilagajaš ritmom drugih in potem te povozijo, ker igraš po strunah drugih, ne po svojih, ki so edine prave do tvojega cilja.

Vsak cikel v življenju me nabije s čustvi. Pravzaprav takrat vedno prihajam sebi nasproti, se ustavim pred seboj in se gledam, kot da bi zijal v ogledalo. Leon, zrasel si v malo večjega fanta že. Že močno si se postavil na svoje noge in imaš nekaj, kar je samo tvoje. Imaš svojo podlago, na kateri gradiš. To je tvoje. Prihaja dan, ko si lahko dovolim ozret na sebe s pozitivne strani in preletet svoje življenje, ko sem bil še bolj ranljiv in pogledati, v kaj sem se razvil. Naredil sem ogromno delo. Čeprav je bilo veliko spodrsljajev in veliko napašnih poti. Seveda sem zavijal stran in zavijal v jarke. Ampak vseeno sem tukaj. Zdaj sem na eni od postaj. Nabral sem neko svojo zgodovino, ki je po svoje bogata, po svoje siromašna. A zame je nekaj dragocenega, ker iz nje izhajam. Ja, prehodili smo eno pot. Eno bogato pot. Zdi se kot celo življenje. Včasih se mi zdi, da ne bom zmogel nadaljevati, včasih pa bi kar tekel naprej. Včasih se rad ustavljam, kot se pričenjam ustavljati v tem trenutku. Kajti zdi se mi ključnega pomena, ostati s sabo v stiku. Ljudje smo sami v bistvenih in ključnih zadevah. Rodimo in umremo se sami. In tudi hodimo sami, na poti pa nas lahko več ali manj spremljajo drugi. Včasih jih je več, včasih ni skoraj nikogar. Ti si pa vedno. In ti si vedno tisti, ki mora vse svoje življenje prenašat. In marsikaj sem doživel na svoji poti. Zdi se mi smešno, ko gledam nazaj, kako nehvaležen sem samemu sebi za vse, kar sem naredil za sebe. In moral bi si dati pohvalo, da se vsaj prenašam. Ker sodeč po drugih, me je nedvomno težko za prenašat. Ampak zdaj ni trenurek za težke stvari. Zdaj je čas, da se pustim razvajat. Zdaj je prišel čas, da se pričnem vzljubit in da s ponoson pogledam na vse, kar sem presegel. Ne gre mi z jezika. Ne s prstov na tipkovnico. Malo sem izčrpan zaradi pisanja, ki ga od mene zahtevajo študijske obveznosti. Sem rahlo izčrpan, vendar še pri sebi, da lahko zaključim s tem, da sem vesel, da se bom včakal še enega mejnika. Kajti nikoli ne veš... če prideš do naslednje postaje.