Samogovor (15-11-2008)

Kaj bi lahko bilo sploh še za pričakovat? Je sploh še kaj, čemur bi lahko pripisali oznako, da pa to je "normalno"? Resno se sprašujem, kaj imajo ljudje lahko od mene. Točno zdaj si postavljam vprašanje, kaj lahko jaz drugim dam, kaj jim lahko dajem. Zdaj se ne vidim v ničemer poseben. Mogoče sem malo spet izgubljen, a to je že stalnica mojega življenja. Izgubljen sem v tej biti, v teh notranjih iskanjih odgovorov. Ne čutim se dovolj kompetentnega za ničesar. V ničemer se ne vidim v sijaju bleščic. Pa si tega niti ne želim, a kar želim povedati je, da se zdaj počutim nekam manjvrednega. Pa morda niti ni zunanjega razloga za to, a to je zdaj v mojem notranjem svetu čisto brez pomena, zato to pustimo ob stran. Zadnje čase se mi spreminja smisel v stvareh, ki jih počnem, ali pa jih "moram" početi zaradi včlanjenosti v ta kompleksen sistem najrazličnejših pojavov vseh barv. Kljub vsem tolikom pozitivnim feedbackom se tako še zmeraj počutim ne-dovolj dobrega. Le kaj kdo vidi v meni, zakaj sploh kdo upa z mano v neko interakcijo! Počutim se majhnega, zelo hitro pozabljenega, morda celo nevidnega. In izigranega. Pa me ne boli, ker si rečem, da si to zaslužim. Ker seveda nisem dovolj dober in to doleti tiste, ki niso dovolj dobri ali bolje rečeno, so slabi. In jaz se danes imam za slabega. Ker se mi zdi, da sem destruktiven in nezmožen česa zdravega zgradit. Najraje bi kričal, bežite stran, niste me vredni. Ta izrazit manjvrednostni kompleks tega trenutka seveda nima racionalne podlage in bo verjetno v naslednjih dneh izginil sam po sebi, tako kot se je pojavil. A pišem zato, ker tudi to doživljam. Da se tudi jaz lahko počutim zapostavljenega in drugokategornega. Ker imam na svoj način tudi pravico do te svoje resničnosti. Ne glede na to, kako me vidijo drugi, sem jaz včasih drugokategornik. A v tem najbž ni nič usodno slabega. Morda ni pravično, a tako pač je. Jaz imam svoja načela, a sem tudi močno ranljiv. Jaz imam svoj značilen pogled na svet, pa sem tudi zaradi tega povsem nebogljen. Imam svoj stil in sem tudi sam v tem stilu. In zdaj se počutim izigranega v lastni igri. In zdaj se mi porajajo spet nove ideje. Zdaj postajam kreativen. V meni se nekaj razvija, odzunaj pa odsevam svojo odmaknjenost in izgubljenost. Morda je samo utrujenost, dejstvo (spet en objektivističen konstrukt) pa je, da je zame v tem trenutku nekaj resničnega producira oziroma producira nekaj, kar jaz zdaj prepoznavam kot svojo trenutno resničnost. Le zakaj ljudje dobiamo občutek, da nismo vredni ne tega, ne onega? Saj vem, da vzrok tiči v nas samih. Ampak zakaj?! V bistvu imam vse, pa me to ne varuje. Moje misli niso destruktivne, so samo samokritične in samoreflektivne. Ker vem, da vplivam na svojo resničnost, častim ta fenomen in ga obdelujem s strahospoštovanjem. Skrbi me za sebe in skrbi me za ljudi, ki so mi blizu. Ker morda so pa le predobri, da bi bili z mano. In le zakaj se mi te misli zdaj vsiljujejo?! Saj vem, da generalno zadovoljujem pričakovanja ljudi okrog sebe, vprašanje pa je, kako se ob tem počutim jaz. Pogosto sem stran od svoje resničnosti in odmaknjen od svojega sveta. Životarim nekje vmes, med različnimi svetovi in ne najdem svojega prostora pod zvezdastim nebom. Le kaj bo vzklilo iz mojega semena?! Ne pričakujte preveč. Bom že poskrbel, da se me bo slišalo. Nihče ne odite neslišen. Zdaj pa sem rahlo zmeden in prijetno utrujen. In vesel sem, da se bom spočil ter nabral novih moči za vse lepo, kar se bo zgodilo spet jutri. Ker življenje je mavrica. Od grših, pa tja do lepših barv in obratno ter v vseh možnih kombinacijah. Življenje je preprosto barva. In ne samo črno-bela izbira. Tako kot ne moje misli, ki vsebujejo v mavričnem tudi črnino in v črnini tudi mavričnost. Naj se sprosti vse, kar je v zraku!