Samogovor (16-11-2008)

Mogoče je isto, kot pred dvema mesecema. Prijetni samotni večeri. Zunaj tema, znotraj pa vse, kar v tem trenutku potrebujem. In glasba, ki me odnese, ter steklenica piva, ki me osvobodi. Podobni občutki, le drugačne okoliščine. Čakam, da se nedelja razvije. Imam še nekaj načrtov za danes. Ampak lepo počasi, nič obveznega ne bo danes na urniku. Ker urnik je tako strašno zavezujoča in obremenilna zadeva v našem življenju. Vem, da smo vsi v istem, vsi smo noter. Nihče ne zmore izstopit. Kot na vlaku, ko si obsojen vedno znova na postaje. Vmesnih ustavljanj pač ni. Življenje je morda nekaj podobnega. Ko si enkrat na vlaku, lahko med vožnjo samo presedaš s sedežev na sedež, morda lahko menjaš kupe, v katerem sediš in kot zadnje kar ti preostane, je izbira vagona, v katerem se boš namestil. Potem pa samo čakaš. Če želiš vsaj malo uživati, pač se ozreš skozi okno in se razglejuješ po okolici. Obsojen si na pot, na tir. Ob naslednji postaji morda lahko izstopiš ali pa prestopiš na drug vlak. Ne vem, to je potem tvoja izbira. A poanta je v tem, da je vsak vlak naravnan na tire. Ni drugega. Tako kot je potnik obsojen na vlak, v katerem sedi, tako je vlak obsojen na tirnice, ki ga peljejo do naslednje postaje. In seveda življenje ni samo vlak in tir, a za vlaka drugega življenja ni. Tako je z nami. Najverjetneje nikoli ne bomo spoznali še drugih strani resnčnosti. Kvečjemu jih morda lahko samo opazujemo skozi okno. In nikoli ne bomo doživeli njene lepote. Najlažje je reči, da je življenje kruto. To smo si sami ustvarili. Ne mi kot posamezniki, ampak mi kot sistem. Življenje smo si ustvarili sami. Natančneje rečeno, sami smo si zgradili tirnice. Seveda bi bilo možno tire postaviti tudi po drugih poteh, ne pa po tej, ki je morda nekoliko preveč siva in pokrajina pusta. Drugega železniškega križa se več ne bomo včakali. Vseeno pa imamo možnost, da opazujemo skozi okno, da si lepšamo trenutke na vlaku, da se razvijamo znotraj vlaka in se uresničimo v vsej svoji lepoti. Sprejmimo to svojo usodo, da smo obsojeni na svoj vlak, kamorkoli nas že pelje in katera koli o že naša končna postaja. Prenehajmo sanjarit o nedorečenem. Sanjajmo raje o lepšem znotraj vlaka. Ker to je naše življenje in tu so tudi meje življenja. Celo dano nam je, da lahko odpremo okno in vdihnemo zrak od zunaj. Lahko tudi zagrnemo zavese. In potem jih lahko spet razgrnemo. Naš vlak, naša pot. Če bomo usmerjeni samo navzven, bomo preslišali nevarne signale in naš vlak bo iztiril. Veliko stvari je praktično brezveznih in nam služijo samo, da nam zapolnjujejo vsakdane in nas filajo z občutkom, da smo pomembni, ker smo zaposleni z nečim. A marsičesa sploh ne bi bilo treba. Že samo potovanje je samozadostno. Zato kar nasloni se nazaj na sedež in poglej skozi okno.