Sveže po Rakitni 2008

"Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo..." Za nami je intenziv skupinskega dela za osebni razvoj. Bili smo skupina. Dvakrat smo dihali skupaj, dvakrat smo občutili eno. Prvič ob koncu maja in drugič ravnokar. Veliko je v meni, veliko se še dogaja. Proces se še ni zaključil. Fizično smo prispeli nazaj v zunanji svet. Celostno pa bomo potrebovali še nekaj dni, da preklopimo in predelamo v sebi tisto, kar smo tam doživljali. Samo mi kibernetiki in dva psihoterapevta, naša profesorja. Okoli nas pa Rakitna. Najprej, kar pogrešam, so skupni obedi v jedilnici in lahkotni večeri, ko sem ležal lagodno na tleh na koci, s hrbtom naslonjen na steno, v družbi kolegov, s katerimi si močno čustveno povezan in umirjen, z občutkom, da si pustil tam zunaj vse, kar te v vsakdanjem življenju bremeni in obdaja. Samo tukaj in zdaj. Eno pravilo, glavno pravilo. Drugega ni bilo. Samo tu in zdaj. Več ne bi rad napisal, ker nočem, da bi izzvenelo skozi besede. Ti občutki so tako pristni, da jih niti na blogu nočem podelit v vsej svoji veličini. Omenjam pa jih, ker so zame tako pomembni. So moj nov vir moči, kot jih je za sebe prepoznala kolegica. Ta dogodek uvrščam v isto kategorijo kot izkušnjo ljubljanskega polmaratona. Torej, doživel sem trenutke, ki jih štejem za najlepše v svojem življenju. Edino, s čimer se zdaj obremenjujem, je strah pred tem, kdaj bom sposoben popolnoma preit iz tistega procesa v stanje vsakodnevnih transakcij. Odtis pa nikoli ne bo zbledel. Tukaj odkrivam samo delček kompleksnosti.