Petrov življenjski svet

Moje ime je Peter. Star sem 11 let. Obiskujem sedmi razred. Živim z mamo. Doma imamo domače živali. Najljubša mi je ena od kokoši. Jaz jo kličem po imenu Katarina. Ker me spominja na sošolko. Moja sošolka Katarina je zato huda na mene. Ne maram punc. Najbolj pa sovražim Katarino. Misli, da ima vedno prav. Učiteljica jo ima zelo rada. Zato ima samo petke. Mene pa učiteljica ne mara, ker pravi, da grdo pišem. Po vsakem spisu me utruja. Na glas moram prebrati, kaj sem napisal, ker učiteljica ne zna brati moje pisave. Mama mi je povedala, da če bom priden, me bo imela učiteljica rada. Pa temu ni res. Vedno me ima na piki. Ne maram šole. Raje pomagam doma. Rad pomagam pri živalih. Živali ti ne ukazujejo. Najraje krmim prašiče. Doma imamo tudi psa na verigi. Ker je enkrat ugriznil poštarja, ga nikoli več ne upamo spustiti z verige. Mama se je takrat jokala. Dedek je govoril, da bomo morali plačati kazen. Dedka imam rad. Edino, ko spije malo preveč vina, je malo čuden. Takrat se ga bojim, ker je glasen in vsem samo ukazuje. Babica se večkrat joka. Mama pa takrat odide spat. Včasih sva z babico pred spanjem vedno pela. Zdaj je bolna in ne pojeva več. Spat grem po filmu, ki sledi po poročilih. Najraje gledam živali. Včasih imajo dobre oddaje o živalih v Afriki. Afrika je zelo oddaljena od nas. Včasih se mi je sanjalo, da sem bil na safariju. Potem pa sem bil razočaran, ko me je babica budila, da je bil čas za šolo. Ne maram kakava, ki ga moram popiti za zajtrk. Mleko mi smrdi, babica pa trdi, da je dober za kosti. Ampak jaz imam močne kosti. Samo enkrat sem imel napočeno kost, ko me je oče malo bolj udaril. Takrat sem ga zadnjič videl. tega je že zelo dolgo. Mama mi noče pripovedovati o njem. Spomnim se, da me je enkrat peljal na nogometno tekmo. Večinoma sva bila za šankom. Bilo mi je zelo dolgčas. Gledal sem samo obraze veselih in rdečih gospodov, ki so govorili o ženskah in nogometaših. Včasih sem želel postati nogometaš. Takrat sem zamrzil tudi nogomet. Sploh ni zanimiv. Ne razumem, zakaj smo morali ostati še dve uri po tekmi tam in mene so noge že res močno bolele. To je vse, kar se še spomnim o očetu. Zaradi tega sem včasih žalosten. Ker sem ga imel rad. Babica mi je enkrat povedala, da ko bom velik, mi bodo povedali, kam je oče šel. Dedek je večkrat povedal sosedom, da je moj oče baraba. Jaz pa vem, da ni. Nočem biti sam z dedkom. Ker takrat moram biti zaprt v dnevni sobi, on pa večkrat zaspi na naslonjaču. Takrat nimam kaj za počet. Pa še risank ne smem gledat, ampak moram gledati samo to, kar gleda dedek. Povedal mi je tudi moško skrivnost. Zelo sem ponosen, da mi je zaupal nekaj tako pomembnega. Moški namreč moramo biti močni in ne smemo pokazati, da nam je težko. Mi moramo prenašati bolečino, ker drugače smo mevže. Imam nekaj sošolcev, ki so mevže. Ampak ne vem, zakaj drugo moji sošolci to ne opazijo in se vedno spravljajo na mene, čeprav nisem mevža. Ene sošolce ne maram, ker so si dobri s puncami. Eni pa me zafrkavajo s kmetavzarom. Norčarijo se mi in mi pravijo, da smrdim. Pa ne smrdim, ker se vsako jutro umijem. Pravijo, da smrdim po svinjah. Jaz nič ne voham, verjetno me želijo samo jeziti. Na to sem se že navadil. Učiteljica pravi, da to ni resno in da se samo zafrkavajo. Ona mi samo govori, da se moram več učiti. Jaz se učim. Ampak bolj po sili, ker ne maram ne šole ne učenja. Raje doma pomagam. Včasih sem želel trenirati nogomet. Kar dober sem bil. Vendar sem naslednjo leto moral pustiti treninge, ker nisem imel več prevoza. Avto, ki ga imamo doma, se je pokvaril. Zdaj ga imamo parkiranega na travniku odzadaj. Ni več vozen. Ko bom velik, bom imel svoj avto. Da se bom lahko peljal k prijatelju. Takrat bom imel tudi pravega prijatelja.